Zame je glasba od nekdaj bila čarovnija. Kot otrok sem s starši zahajal v opero in vsa moja pozornost je bila na orkestru, varno skrivajočim se pod odrom. Opazoval sem dirigenta, ki maha sem in tja, drži ritem in spodbuja zdaj violine, potlej trobila ter potlej spet umirja razgrete oboe in klarinete. Zdel se mi je kot čarovnik. Potem se nekoč bral biografsko zgodbo o Čajkovskem in zvedel, da mu je brezov gozd dal navdih za Labodje jezero. Česa takega so sposobni samo čarovniki. Še kasneje sem na nevemkaterem Jazz festivalu po vrsti v Ljubljani poslušal in opazoval pianista Horaca Silverja. Njegovi prsti so mešali tipke in iz klavirja je prihajala vsako sekundo nova čarovnija. In potem sem napisal prvo skladbo, pa drugo ter tretjo in tako dalje. Ko se danes ozrem nazaj nanje ali na vse improvizacije, ki so prišle iz mene, podoživljam kanček čarovništva tudi sam. Ničesar ne znam razložiti. Vse se je kar zgodilo in vse se kar dogaja. In če to ni čarovnija.
a.pompe

foto: anže pompe