Ste že kdaj, medtem, ko ste hodili med visokimi topoli, pogledi navzgor in pustili, da so krošnje nad vami mehko polzele po nebu? Ste že kdaj globoko vdihnili, ko vas obkrožale cvetoče marjetice? Vas je sprostil počasen korak v družbi svoje najljubše osebe? Koliko misli ste preleteli, medtem ko je bil vaš korak ujet med staro mestno jedro? Vas je razveselil nasmeh mimoidočega, pa čeprav ga niste poznali? Ste pomahali znancu na drugi strani ulice? Ste bili kdaj na sprehodu? Seveda ste bili in še boste. Sprehod je del sproščenega življenja, del tistega, kar napolni sleherno dušo.

Naš sprehod je nastajal brez bobnov. Bili smo trije v moji sobi, Peter, Jele in jaz in neumorno smo ustvarjali nekaj, čemur v tistem trenutku še nismo znali opredeliti ne vsebine ne imena. Poslušali smo se, se ujeli s pogledi, se ustavili, spregovorili, si oddahnili, pa spet nadaljevali, kot da točno vemo, kam gremo. Jeletova melodija je bila topla in prihajala je iz bas kitare. Nekje smo začutili melodiko Bele krajine. Zazvenelo je domače, po naše. In skladbo smo osvojili in ponotranjili. To je bil naš pravi sprehod po Predmestju.

 02 Predmestje – Sprehod

gabrijel lah

foto: anže pompe