Sem edini član Predmestja, ki sem se znašel v vseh treh zasedbah, zaradi česar so me mediji kaj kmalu začeli navajati kot šefa skupine. To je sicer vedno bila moja zadnja želja in edino kar mi je v glasbi bilo in je še vedno pomembno je to, da se ustvarja glasba in da so glasbeniki, ki jo kreirajo, med seboj močno povezani na duhovni ravni. Sem avtor večine skladb Predmestja v tretji zasedbi in skoraj polovico skladb prve in druge zasedbe. Prvi Predmestni hit, Ritem življenja iz leta 1976, je moje delo, prav tako zanimiva skladba Dež iz prvega Predmestnega albuma. Za obe skladbi sem prispeval tako glasbo kot besedilo in sem tudi glavni vokalni interpret.

Končal sem srednjo glasbeno šolo za klavir, vendar me v glasbeni šoli niso znali navdušiti nad klasiko. Zato pa sem na zaključnem izpitu zaigral svojo skladbo in s tem nevede nakazal svojo bodočo glasbeno pot. Za igranje v glasbeni skupini me je navdušil šele sosed Jože Ključevšek, ki je tudi sestavil prvo skupino v kateri sem začel igrati. Skupina se je imenovala CJBB (Church Jazz Beat Band) in igrali smo predvsem črnske duhovne pesmi. Verjetno tudi zato, ker smo imeli vaje v zakristiji ene ljubljanskih cerkva. Sledila je kratkotrajna skupina Živel je mož (ime tega benda je v današnjih časih uporabil za svoj sedanji bend Miloš Kosec, nekdanji moj soglasbenik). Preden je  nastalo Predmestje sem poustvarjal in po malem že komponiral v skupinah Vulkan ter Oda. Vse te skupine smo igrali izključno rock in nekomercialno glasbo. V tistih časih sta se ti dve zvrsti striktno ločili.

Prve stike s popularno glasbo, v kateri ima glas zelo pomembno vlogo, sem imel v osemdesetih letih, ko sem pričel sodelovati s tekstopiscem Danijelom Levskim. Napisala sva veliko skladb za vrsto slovenskih pevk in pevcev, med drugim tudi za Vlada Kreslina (Danijela, Stanovanjska ljubezen, Čakam) in slovenske ter jugoslovanske uspešnice za Marjetko Falk – Neco (Ljubimec moj, Storila bom to, Formula ena …). Med ostalimi  vokalnimi interpreti naj omenim Branko Kraner, Tatjano Dremelj, Edvina Fliserja, Zorico Fingušt, Aleksandra Ježa in druge.

V skupinah sem sprva igral na orgle (Farfisa), pravo ustvarjalno delo se je pričelo, ko sem si s “priigranim” denarjem je kupil prvi električni klavir Fender Rhodes Mark I. V začetku Predmestne kariere sem ga kombiniral z melotronom znamke Hohner ter Solina, kasneje pasem presedlal na sintetizator znamke ARP Odyssey, s pomočjo katerega sem takrat kot eden redkihslovenskih  klaviaturistov s pomočjo klaviature znal povzeti kitarski način igranja. Vseskozi sem uporabljal ojačevalec Fender Twin Reverb na katerega je ob neki priliki igral v Unionski dvorani znameniti jazz kitarist George Benson.

V mladih letih sem želel študirati glasbo, a so me poti zanesle v druge vode. Tako je glasba ostala mojAlter Ego in pogosto pravmi, da je vesel, ker me nobena glasbena šola ni ukalupila in me naučila stvari, zaradi katerih bi težko odkril svoj lastni glasbeni izraz. V isti sapi pa moram priznati, da bi bilo pogosto mnogo lažje, če bi se do nekaterih znanj dokopal že prej in mi jih ne bi bilo potrebno odkrivati, bodisi naključno, bodisi načrtno. V glasbenem ustvarjanju, še posebej v popevkah najbolj sovražim modulacijo (preskok iz ene tonalitete v drugo) saj sem prepričani, da je to samo odraz nesposobnosti skladatelja, da bi naredil skladbo zanimivo vsaj tri minute.

Meni pomeni glasba polet v svet domišljije in način, da se odklopim od resničnosti. Verjamem, da je glasba nekaj, kar te ne more razočarati. Zame je to svet, v katerega znam vedno znova pobegniti pred napadi vsakodnevnih puhlic, puščobe in stereotipov.

Moj najbolj priljubljeni stavek, ki ga je kdaj izrekel kak drug glasbenik, je stavek Duka Elingtona: “Če bi poslušalci narekovali glasbo, potem bi ta že zdavnaj izumrla.” Najdete ga na Pandinem CDju “Vse najboljše“.