Z glasbo sem se srečal že v rosnih letih, saj sem prepeval v otroškem zborčku pod vodstvom Janeza Bitenca, kasneje pa v otroškem zboru RTV Ljubljana pod vodstvom Janeza Kuharja. Kmalu sem dobil prvo kitaro in zadeva je postala resnejša. S kolegi smo naredili band, na akustične kitare smo namestili doma narejene magnete, se priključili na radijske sprejemnike in godli v kleti, dokler nas niso sostanovalci nagnali. Z iskanjem prostora za vaje, smo spoznali tudi druge skupine in kmalu se nam je pridružil basist, ki je imel nekaj več pod palcem, tako, da smo nekako prišli do bobnov in celo do nekaj ozvočenja. Nori na Shadows, Beatles, Procol Harum, Beach Boys, Small faces…smo pričeli pisati tudi svoje komade. Uspeli smo celo nastopiti na prireditvah lokalnega značaja. Imenovali smo se The Pins – Bucike! Prišla so srednješolska leta in Cream, s Claptonom, Bruceom in Bakerjem. Wau. Svet se je zasukal. Sočasno seveda Hendrix, ki pa nam nekako ni sedel toliko.  In smo seveda skušali čim bolje odigrati Strange brew, White room, Suneshine of your love…

Enega tistih dni me pokliče prijatelj in pove, da njegov bratranec  igra v skupini, da je bobnar na hitro zbolel in nujno potrebujejo menjavo. Grem na vajo, a je bobnar čudežno ozdravel, a ker sem bil že tam, primem v roke kitaro, zapojem in takoj dobim mesto vokalista poleg vokalistke Eve Sršen, ki se je ravno vrnila s pesmi Evrovizije, kjer je zastopala bivšo državo s skladbo Pridi dala ti bom cvet. Ha, to je bilo že nekaj, imeli so opremo, nastope, managerja, skratka za tiste čase vse. Problem je bil v glasbenikih, saj niso vedeli, kaj bi godli. Tako je bil program taka mešanica, da praktično ni bil za nikamor. Ker sem imel nekaj idej, smo kmalu naredili določene rošade in zadeva je postala zanimiva. Tudi ime Lucifer smo z menjavo glasbenikov zamenjali v Moby Dick. Odlična POP zasedba. Nastopi po Sloveniji, tujini, bivši državi…in to koncem šestdesetih let. A nekako ni šlo naprej. S sošolci in nekaterimi profesorji s srednje glasbene šole smo imeli občasno nastopajočo narodno-zabavno skupino. Zanimiva izkušnja, druga scena. Kmalu po razpadu Moby Dick smo se dobili s »koprsko ekipo« in ustanovili zanimivo zasedbo Zofka in ledeni možje. Dober all round band, ki je zažigal po Sloveniji. A vpoklicala me je domovina in oditi sem moral na služenje vojaškega roka.

Po vrnitvi iz vojske smo začeli vaditi in ustanovili Predmestje. To je bilo nekaj novega, inštrumentalna glasba, improvizacija, a še vedno dovolj trdo in rokovsko zveneče. So nas proglasili za rock jazz band. Dve leti trdega garažnega dela je prineslo rezultat. Kultni album Brez naslova, kopico posnetkov za RTV, odmevni nastopi in kar nekaj priznanj in nagrad. A na političnem prizorišču je počasi začelo vreti. Na površje so priplavale ideje za spremembe sistema…Vse to, se je odlično ujemalo s slovenskim Punk gibanjem. Muzika kot muzika je odšla v drugi plan, vojsko je bilo še vedno treba odslužiti in prvotna zasedba Predmestja se je razšla. Sam sem potem ustanovil ekipo 12. Nadstropje s katero smo posneli kar nekaj uspešnic in dobili nagrade na raznih festivalih. Skupaj z Andrejem Šifrerjem smo bili na turneji po celotni zahodni Evropi, na kateri smo zabavali naše zdomce. Tudi stalni glasbeni sodelavci Moped showa.

Lepega dne me je oče naše pevke povabil na avdicijo za vokalni tercet njegovega domačega ansambla. Zadeva je zvenela zanimivo in ker je bila instrumentalna zasedba povprečna, sem »vpoklical« sošolce in ustanovili smo ansambel RŽ. Zopet trdo delo, uspešna plošča Prva žetev, prva Korenova plaketa za vokalni tercet, dva zlata Orfeja na Ptuju, zmaga na Števerjanu, veliko koncertov in nastopov. Fantom v 12. Nadstropju zadeva ni znesla in tako sva s pevko odšla in ustanovila zasedbo 12. Nasprotje. Rž sem zaradi službenih in družinskih obveznosti kmalu moral zapustiti. Z 12. Nasprotjem smo posneli sedem kaset in CD plošč. Vmes sem pisal glasbo, besedila in priredbe tudi za druge izvajalce in zasedbe, za krajše filme in režiral nekaj videospotov.  Po dolgoletnem sodelovanju na področju ustvarjanja, me je v svojo zasedbo povabil Lojze Slak »zgolj za sezono, ki je bila pred vrati«. A se je razvlekla na skoraj pet letno nastopanje. Z ansamblom Lojzeta Slaka smo posneli zadnjo ploščo Dragi prijatelji, dva čudovita videospota, nastopali,  a je Lojzeta žal mnogo prekmalu k sebi poklical stvarnik. Trenutno s staro zasedbo 12. Nasprotja pripravljamo vrnitev na odre.

Avtor in soavtor več kot 600 glasbenih in kar nekaj AV del.

–        Glasba za turistični film Velika planina – zakladi narave, Kraški ovčar, Utrip brezčasnega mesta

–        Avtor in soavtor video spotov za ansamble: Rubin, 12. Nasprotje, Lojzeta Slaka

–        Murenčki, Prijateljice lutke, Žabja, Zaspani stražar, Prvi taborniški izlet

–        Manekenka, Anka Kleptomanka, Naturist, Zapri oči, Tiha noč, Bele ceste

–        Baby blue, Hasta la vista, Cerkev domača, Ne bom se ženil, Neko noč

–        Nocoj bom prvič rekla da, Macho, Hrepenenje

–        Pravljica o mavričnih ljudeh

–        Jaka lojtro brž, Hej hej kdor ne skače ta ni Sloven’c, V nedeljo popoldne, Spet se peljem na dolenjsko, Padalec