Lado je svobodni umetnik, glasbenik,  skladatelj in umetniški fotograf. Avtor glasbe /sinteza  jazza, eksperimentalne in ambientalne glasbe/ za film,  televizijo, gledališče in umetniški ples, 14 samostojnih CD-jev, sodelovanje s priznanimi domačimi in tujimi jazzovskimi glasbenimi umetniki /Dennis Gonzalez, Peter Kowald, Reggie Workman, John Blake, Rob  Blakeslee, Leo Coach trio, Seppo Grundler, Johann Klammer, Corinna Presi, Von Washington …/, koncerti in številni glasbeni ter  multivizijski projekti doma ter na gostovanjih v tujini /ZDA, Italija, Avstrija, Francija,  Portugalska, Finska../.

Za seboj ima preko 60 samostojnih fotografskih razstav doma in v  tujini, avtorska dela v zbirkah številnih galerij po  Evropi.

V življenju se posveča vrsti ustvarjalnih glasbenih in fotografskih delavnic za otroke, mladino in odrasle ter se redno odeležuje  mednarodnih umetniških simpozijev doma in v tujini.

Njegov zadnji projekt “Fluidna partitura jazza” je  sočasno koncertno izvajanje avtorske jazzovske glasbe  ob projecirani “likovni partituri”, sodobno oblikovani  fotomultiviziji, ki nudi dvojno estetsko dozivetje  inventivne jazzovske glasbe  in umetniške fotografije.

Veliko o Ladotu izvemo iz intervjuja v časniku Nedelo iz dne 28, 10.2012. V nadaljevanju ga v celoti objavljamo.

ZBIRALEC  MAGIČNIH  TRENUTKOV
 Lado Jakša, glasbenik in fotograf, obe svoji dejavnosti prepleta v nenavadnih projektih. Voda je eden od elementov, ki ga navdihujejo, od doma pa se le redko odpravi brez inštrumenta.

Kako se pri vas prepletata zvočno in vizualno?
Prepletata in povezujeta se odkar pomnim. Sprva sem ob študiju glasbe želel vpisati samostojno umetnostno zgodovino, kar pa tedaj ni bilo mogoče, zato sem vzporedno vpisal še arheologijo, ki mi je bila tudi blizu. Zanimale so me različne kulture, znanja o njih, njihova filozofija, ko pa sem prišel na arheologijo, smo tam zelo malo izvedeli o dejanskem življenju in antropoloških spoznanjih o teh kulturah, ter se predvsem ukvarjali s faktografskimi podatki, prepoznavanjem kosti, ki bi jih našli pri izkopavanjih, brezštevilnim tipom fibul ipd.

Tudi pri umetnostni zgodovini sem sprva mislil, da se bomo širše seznanjali z umetnostjo, likovnostjo, predvsem sodobno, tudi fotografijo, estetiko a sem se motil. Po končani prvi stopnji obeh predmetov sem se odločil za samostojni študij umetnostne zgodovine, ki pa je bil v veliki meri fokusiran na poznavanje množice podatkov, malo pa smo izvedeli o duhu in bistvu umetniške ustvarjalnosti v različnih časih in prostorih. Za diplomo sem si pri prof. Lucu Menašeju vseeno izboril širšo temo, ki je povezovala likovnost in glasbo: “Kult glasbe v likovni umetnosti od romantike do fin de siecla”. V tem zgodovinskem obdobju so se namreč začele v likovni umetnosti diskusije, zakaj je glasba lahko umetnost, ne da bi imela konkretno vsebino, likovna umetnost pa je bila v svoji želji po čistem likovnem izrazu pogosto kritizirana in nerazumljena. Skratka, začeli so se spraševati, zakaj mora likovna umetnost vedno nekaj prikazovati, zakaj ne bi bila, na primer, samo abstraktna, čista, z lastno notranjo estetiko, kot glasba.

Menda glasbeniki slišite in vidite barve?
Mnogi resnično vidijo “barve zvoka” in ni čudno, da v glasbi govorimo o zvočni barvi. Tudi avrične barve imajo neke glasbene povezave, hkrati pa stične točke s kozmičnimi dimenzijami vesolja. O tem obstajajo različne teorije, a tudi posamezni glasbeniki vidijo te zvočne barve različno.

Katere barve so v tem smislu blizu vam?
Zelo dobro se počutim sredi narave in v objemu njene barvitosti, modre, zelene, odtenkov vodnih odsevov … Tudi mnogi skladatelji so imeli svoje zvočno-barvne preference o čemer govorijo njihovi zapiski.  Beethoven je na primer veliko skladal v es in b tonaliteti ter ju čutil modro vijolično, Čajkovski pa je, kot piše sam,  a-tonaliteto videl oranžno. Duhovnost se pogosto “odeva” v vijolično barvo, sicer pa imajo barve nasploh velik vpliv na naše počutje. 

Kako ustvarjate?
Zelo rad igram, skoraj kadarkoli, posebno pa v zanimivih akustičnih ambientih, kjer se zahteva uglašenost z njihovimi zvočnimi zakonitostmi, te pa hkrati spodbujajo navdih in željo po glasbenem raziskovanju. Že v šoli sem hotel čim več igrati, si izmišljal neke svoje improvizacije, želel igrati na “tadobre” klavirje, a so nas, preveč zvedave učence, redno podili iz sob, tako v osnovni kot v srednji šoli. Popolno nerazumevanje, saj večina otrok nima doma tako dobrih glasbil, boljši klavirji pa so v glasbenih šolah samevali cele dneve in noči. Priznam, da sem se včasih ponoči vtihotapil v eno od pritličnih učilnic skozi priprto okno, da bi vsaj malo okusil užitek koncertnega klavirja. Že zgodaj me je vleklo k jazzu, ki se tudi po pedagoški plati razlikuje od klasične glasbene vzgoje. Tam se predvsem neguje osebni izraz, sposobnost sprotne improvizacije in tako neposrednega izražanja samega sebe, hkrati pa se teoretsko znanje takoj preizkusi tudi v praksi.

Klavir sem začel igrati s sedmimi leti, potem pa so v četrtem razredu v šolskem orkestru potrebovali oboista in rekli, Lado, ki vedno nekaj po svoje igra, se bo hitro naučil igrati oboo in res sem se jo začel učiti. A ker je bil moj učitelj oboe pogosto odsoten, jaz pa sem že začutil čar “izpihavanja samega sebe skozi pihalne instrumente”, sem tudi opazil, kako pri učitelju klarineta muzicirajo v duetih in triih, kako zveni George Greschwin in tako sem presedlal h klarinetu. Skupaj s klarinetom in klavirjem, pa sem nekako naravno prišel tudi do saksofona.

Kaj ponuja klarinet v primerjavi s klavirjem?
Pri igranju klarineta pihalec seveda ustvarja ton na povsem drugačen način. Pri tem ne le izpihuje zrak, temveč nekako tudi “samega sebe” in ta spoj osebne energije ter zvoka, ki ga proizvaja, je nekaj posebnega. Na eni svojih zadnjih fotografskih razstav v ljubljanski galeriji Lek sem skušal likovno predstaviti ta zvočni fluid, ki ga pihalec izžareva in na nek način izpihuje iz sebe. Z gibanjem kamere med ekspozicijo sem simuliral vtis vibracije barv in oblik okoli glasbenika, tokrat saksofonista, ki jih on nekako seva v zvočni prostor okoli sebe.

Pri klarinetu lahko zelo natančno in večplastno niansiramo ton in njegovo zvočno barvo pa tudi njegov dinamičen razpon je zelo velik. Je pa to seveda melodičen instrument, medtem ko je klavir poleg melodije seveda zmožen vseh mogočih harmonskih plastenj, je lahko tudi “kot tolkalo” ali brenkalo, poznamo tudi tkim. preparirani klavir itd.

Skoraj vedno imam s seboj kakšno manjše glasbilo, tudi tokrat, to je kalimba, tkim. afriški klavir, ki je majhen, prenosen, a hkrati zvočno in izrazno zelo zanimiv instrument.

Na katere inštrumente igrate?
Akustični klavir, klaviature /sampler mi omogoča snemanje in obdelavo avtorskih zvokov, posebej ustvarjenih za nek določen projekt, npr. za film ali gledališko predstavo/, klarinet, saksofon, flavto, kalimbo…

Zakaj imate radi jazz?
Zaradi ustvarjalne magije, ki združuje neposredno sprotno muziciranje z muzikalno disciplino, tehnično spretnostjo in zmožnostjo na ta fluiden način ustvariti celovito in domišljeno glasbo. Seveda, je tu še čar improvizacije, igranja brez not, spontano  izražanje samega sebe, ob tem pa seveda neizogibno poslušanje samega sebe.

Vsebine vaših multivizij so pravi izziv, med njimi najdemo takšne z naslovi Nefotogenični motivi, Dialog brez dialoga, Oslikana glasba, Aluzije, …
Seveda, “nefotogenični motivi” so zelo zanimivi, slikoviti, kot nalašč za likovno in vsebinsko zavezujoče podobe. Fotografska razstava na temo smetišča je lahko pravo odkritje za avtorja in gledalca. Poseben izziv mi je bil npr. tudi simpozij kardiokirurgov, za katerega sem pripravil multivizijo na temo utripa srca, utripa vesolja, utripa glasbe, ki sem jo s tem “utripajočim kontrapunktom” izvajal ob sami projekciji.

V državnem svetu ste svetnikom pokazali, kaj je inovativnost.
Šlo je za serijo projektov naše vizionarske inovatorke Violete Bulc, ki me je povabila, da na temo inovativnosti, trajnostnega razvoja, poslovne etike ter podobnih aktualnih idej s svojo avtorsko glasbo in posebej za te dogodke pripravljenimi multivizijami sodelujem pri njenih predstavitvah. S tremi sva bila tudi v državnem svetu, kjer pa ob imenitni mednarodni udeležbi tujih predstavnikov tega vitalnega področja na žalost ni bilo predstavnikov državnega sveta, ki bi tam prav gotovo izvedeli mnogo koristnega. 

Kako živite samosvojost?
Živim jo takorekoč vsak trenutek. Zanimive in izzivalne ideje se potikajo povsod okoli nas, lahko se nas dotaknejo med hojo, na kolesu, v gozdu, med branjem, med vožnjo, med meditacijo… Če si pravi trenutek na pravem mestu, potem stvari stečejo same od sebe, navdih in zbranost se povežeta, pa smo tam, svoji in samosvoji. Pri tem situacija v kulturi pač kaže zobe, hkrati pa izziva nove razmisleke. Kakorkoli država bi morala vsakemu zagotoviti normalno preživetje in sramotno je varčevati prav pri tistih, ki jim je najteže.  Skupaj s približno dvatisočimi delim tudi usodo samozaposlenih v kulturi, ki se sprašujemo, ali se je še komu v naši državi, ki ima univerzitetno izobrazbo, potrebno na tri leta dokazovati z vrhunskimi referencami, ob tem pa država zanje plačuje minimalno zavarovalno in pokojninsko osnovo, a jim z zakonom prepoveduje kakršno koli napredovanje v višji plačilni razred, po drugi strani pa razsipa in ščititi bogate, ki so pogosto obogateli na račun drugih. Si predstavljate, koliko služb bi se prevetrilo, če bi se vsak v naši državi dokazoval vsaka  tri leta s svojim delom in ustvarjanjem vrhunskega prispevka k dobrobiti slovenske države in njenih državjanov?

Kaj je fotografija danes?
Pogosto se zgodi, da na delavnicah fotografije, ki jih imam, ali na raznih natečajih, kjer sem v komisiji, vidimo predvsem fotografije “lepih” prizorov, ki so takšni že sami po sebi, posnetki pa razen te “lepote” nimajo nobenega estetskega ali osebnega presežka. So le lepe razglednice itak lepe narave, avtorske osebnosti in erudicije fotografa pa ni na njih. Zato na delavnicah pogosto govorim, kako pomembno je tisto, kar se v naši glavi, v naši viziji, zgodi pred pritiskom na sprožilec ter da se nam pri tem nikakor ne sme muditi, čeprav nam sodobna tehnika omogoča izjemno digitalno hitrost in poceni /pogosto zato tudi ceneno/ kvantiteto. Večkrat pravim,  da mi/nam  fotografska zaslonka postaja zaslon ostrenja pogleda na stvari okoli nas in hkrati na nas same.

Kaj je lepo v umetnosti?
To gotovo ne more biti samo lep prizor v naravi…

Kaj vas najbolj nagovarja?
V fotografiji me navdihujejo posebne perspektive, zamaknjeni zorni koti, navidez optično neulovljive ideje, nenavadna vizionarska razpoloženja. Lahko bi rekel, da je podobno tudi v glasbi, pa tudi besednjak obeh medijev si je pogosto precej soroden.

Kaj slišite trenutno?
Tukaj je vznemirljiv šum vode, ki mi je pogosto vir navdiha. Med drugim tudi na zgoščenki o Trnovem /izšla je ob knjigi zgodb starega Trnovega/, kjer sem snemal različne zvočne ambiente ali pa v njih igral svoja pihala in te posnetke nato v studiu nadgradil z drugimi instrumenti. Enkratna je akustika pod Plečnikovim trnovskim mostom, kjer se da s spreminjanjem usmeritve glasbila /npr. sopran saksofona ali klarineta/ doseči zelo različne zvočne barve, odmeve in odzvene. Del teh posnetkov je tudi na tej zgoščenki, ki sem jo naslovil “Trnovski zven”.

Kaj trenutno slišim ? Ker veliko nastopam, tudi po Sloveniji, sem seveda precej na cesti in pač poslušam glasbo ter vozim po predpisih in tako imam možnost zelo pogosto poslušati koncert imenitnih zvokov akustičnih hupanj velikih, vedno pološčenih temnih terencev. V tej glasbi je poleg prefinjene zvočnosti tudi literarno sporočilo: “Takoj se spelji s svojim malim avtom iz prehitevalnega pasu, magari pod podvozje tovornjaka, ki ga prehitevaš. Ne vidiš, da sem JAZ na cesti!” Ta blagozvočni kulturno glasbeni presežek se mi na gostovanjih v tujini nikoli ne dogaja in tudi prijatelji iz tujine, ki nas obiščejo, so presenečeni nad to glasbeno radoživostjo, ki jim zvočno “popestri” bivanje naši lepi deželi. 

Iz tovarne Sava so vas prosili, da zanje pripravite meditativno glasbo…
Res je, želeli so zgoščenko z umirjeno glasbo, ki bi jo imeli za darilo poslovnim sodelavcem in gostom podjetja. Ker se mi ni zdelo smiselno narediti nekakšno medlo zvočno meditacijo, sem predlagal, da bi posnel CD o reki Savi /saj tudi teče mimo same tovarne v Kranju/ in strinjali so se. Tako sem glasbeno združil realne posnetke reke od obeh izvirov do konca njene poti in jim dodal zvoke ostalih glasbil, godal, klavirja, pihal, orgel ter tudi pokanje ledu v okljukih, zvok dežja, ki pada na gladino reke itd.

Ste Ljubljančan?
Sem, rojen sem v Ljubljani. Oče je iz Bele krajine, mama pa iz Mokronoga.

Kako zveni Bela krajina v primerjavi z ljubljansko kotlino?
Zveni prijazno, poetično, pa tudi magično in občutki med plavanjem v reki Kolpi so nekaj zelo posebnega. V Beli krajini se okoli belih brez dogaja veliko navdihujočih stvari. Tudi večina mojih sorodnikov se vrti v umetniških krogih. 

Kateri zvok ali ton ima Ljubljana?
Ima jih veliko. Lahko bi izbrali začetnici lj, a tonalitet l in j v glasbeni teoriji ni. Še najbliže je morda ton -a, ki se v besedi Ljubljana pojavi dvakrat.

A kot uglaševanje? Ker se mora Ljubljana kar naprej uglaševati?
Lahko bi tako rekli. Ljubljana je sicer glasbeno kar dobro “uglašena”, saj imamo tu  takorekoč vsak večer možnost biti na kakšnem odličnem koncertu, posebno, če smo odprti za različne glasbene pristope in navdihe. 

Zakaj fotografija in ne čopič?
Morda zato, ker je bil študij umetnostne zgodovine tako malo posvečen čopiču. O tem, kako in zakaj je nekdo na ta ali ta način slikal, nismo zvedeli prav veliko, o aktualni umetnosti pa skoraj nič. Predvsem so bili za dobro oceno pomembni faktografski podatki.  Upam, da temu ni več tako.

Igrate lahko na temo, ki jo vidimo na slikarskih platnih?
To me navdušuje in navdihuje. Ko me povabijo, da igram na otvoritvah razstav, mi je v največji izziv zvočno odslikati likovno zgodbo razstavljenih del. Slikarska platna ali skulpture so mi partitura po kateri se sprehajam s svojimi instrumenti.

Zakaj ste si sami izbrali fotografijo?
Človek ves čas raziskuje svoj pogled na svet. Kot fotograf ostriš /včasih namerno tudi razostrim/ s fotografskim aparatom, pri tem ostriš svoj pogled na stvari in tudi na samega sebe. Naslednje ostrenje se dogaja pri selekciji slik, izdelavi in okvirjanju, nato pri pripravi za razstavo, izboru za knjigo ali multivizijo. Tako se fotografov pogled stalno ostri skozi sam pogled. Podobno kot se pri poslušanju glasbe učimo poslušati samega sebe.

Delali ste glasbo za vrsto filmov.
Za celovečerna filma “Do konca in naprej” ter “Morje v času mrka”, za nekaj televizijskih serij, za skoraj sto dokumentarnih in drugih umetniških kratkih filmov ter za številne svoje multivizije, ki so neke vrste fotofilmske pripovedi ob živo izvajani avtorski glasbi.

Mora biti filmska glasba vedno narativna?
Včasih je, a to za film ni vedno dobro. Večkrat mora biti ravno obratno, zvok ne sme ilustrirati, temveč mora govoriti svojo zgodbo ter z vizualnim izrazom skupaj graditi razpoloženje. Dokumentarni filmi programa National Geographic na primer, imajo izjemno natančno montažo zvoka /in tudi domišljeno uporabljene tišine/, njihovi ustvarjalci pa si za ta del končne obdelave filma vzamejo mnogo več časa, kot ga za to producenti odmerijo pri nas.

Kakšne filme radi gledate?
Nimam posebnih omejitev. Včasih gledam film tudi samo zaradi glasbe, včasih zato, ker želim biti na tekočem. V tem smislu poslušam tudi različne vrste glasbe, da jo na svojih delavnicah lahko tudi komentiram. Mlade glasbenike npr. opozarjam tudi na pogosto banalna, pootročena in kičasta besedila narodnozabavne glasbe, da bi postali bolj kritični do vsebine, ki jo poslušajo, obenem pa so otroci in mladi sami velikokrat zmožni pisati boljša besedila, kot jih tam slišimo. Opozarjam jih tudi na poenostavljeno in šablonsko  glasbeno gradnjo v nekaterih popularnih zvrsteh, ki pa si pri površnih poslušalcih vseeno nabirajo široko popularnost. 

Igrivost, zbranost, predanost, pogum, tehnična spretnost, iskanje robnih izzivov,  ustvarjalna raba napak …
To so nekateri poudarki iz besedila knjige “Free play” ameriškega pedagoga in violinista Stephena Nachmanovicha, ki sem jih uporabil v svoji multiviziji, posebej pripravljeni za Jazzinty v Novem mestu. Govori o improvizaciji v glasbi in življenju, o sprotnem ustvarjanju ter združenju navdiha in zbranosti v celovito strukturirano glasbeno vizijo.

Pred kratkim ste sodelovali pri projektu Branke Bezeljak in Maje Haderlap…
Ja res enkratna izkušnja : besedila koroške pisateljice in pesnice Maje Haderlap so vsebinsko zavezujoča in navdihujoča, njene knjige se ponatiskujejo ena za drugo in del njene poezije je režiserka ter pedagoginja Branka Bezeljak /ob odlični mentorici za gib Majdi Fridl/ uporabila za gledališko plesno uprizoritev “Odhajati” z mladinsko skupino ŠCHOK iz Žitare vasi na avstrijskem Koroškem. Zanjo sem prispeval avtorsko glasbo in bil navdušen, kako so mladi pod odličnim mentorskih vodstvom obeh to zahtevno besedilo nadgradili s svojo prezenco in prepričljivostjo ter  navdušili polno dvorano.

Nov ustvarjalni izziv me čaka 15.11. letos ko bo v Portorožu Slovenski psihiatrični kongres. Na temo likovnih del in literarnih zapisov psihiatričnih bolnikov pripravljam multivizijo in avtorsko glasbo /na osnovi imenitne knjige dr. Vlaste Meden Klavora “Ko duša nima kam”/. Ustvarjalnost se pogosto sprehaja po ozkem robu med treznostjo in norostjo, kar pa lahko fotografska  slika in posebej za to priliko ustvarjena avtorska glasba pokažeta na zanimiv in izzivalen način.