“Uf, besede (niti na papirju, niti izgovorjene) niso bile nikoli moja močna stran…. Kaj naj napišem? Zdaj je že več kot 30 let od tega, zato so vsi takratni občutki nekje v meni, globoko, globoko skriti, pa vendar mogoče še kaj izbrskam…

Kako sem prišel v PREDMESTJE? Tako kot velika večina fantov v tistem času, sem odšel na služenje vojaščine, ob povratku sta me Marko Bitenc in moj brat Marjan nagovarjala naj se pridružim PREDMESTJU (ki naj bi bil zastavljen nekako enako, kot Izvir, ki je razpadel zaradi obveznosti služenja vojaščine nekaterih članov). Po nekaj provociranjih in prepričevanju sem le pristal in sodelovanje se je pričelo… Takrat nisem razmišljal, kaj šele, da bi se zavedal s kako dobrimi (če ne že odličnimi) glasbeniki sem igral, ustvarjal…, takrat je bilo vse samoumevno. Vse skupaj se ti odpre in vrne šele po nekaj desetletjih, ko ugotoviš, da takšnih ali vsaj podobnih glasbenikov nikoli več ne moreš spraviti skupaj v eno skupino. In po tolikih letih, pardon desetletjih razmišljam, ves čas se učiš, spoznavaš nove in nove glasbene oblike in tehnike, pestro in zanimivo, pa vendar, če vse to ni spravljeno v pravo obliko…zastonj. Zato sreča, da smo imeli Andreja, ki je vse skupaj dobro vodil, zato je bilo sodelovanje kreativno, plodno in tudi meni so se pričele porajati mnoge ideje, odkrival sem svoj novi jaz, ki je bil zmožen tudi ustvarjanja in ne samo interpretacije. Pravzpaprav sem vesel in tudi hvaležen Marku in Marjanu, da sta me “zvlekla” v tako kreativno skupino. Ne nazadanje je bilo vse skupaj vredno tudi zaradi našega bobnarja Petka. Petko, po rodu iz Splita, je študiral v Ljubljani, topla oseba, rekli smo mu odrasel otrok ali pa tudi “Magila”. Vsem skupaj je s svojim pristopil dodal še piko na i.

In kaj na vse to? Zaključujem z besedami našega Petka (čovika od dvije riječi) – KUL!!!”