Težko je zapisati zgodovino neke uspešne skupine skoraj 30 let po njenem nastanku. Spomini so mnogoteri in različni. Marsikatera spominska luknja zeva in čaka na izpolnitev. Ne glede na to sem se odločil, da skušam o Predmestju zapisati moje misli, da v obliki pripovedi orišem nastanek nečesa, kar je pustilo močno sled v slovenski glasbeni ustvarjalnosti.

Predmestje je rojeno

Bilo je leta 1975, ko je skupina, v kateri sem dotlej igral, nekako izgubila svoj smisel, trudili smo se ustvariti nekaj svoje glasbe, nekaj posneti, a nič od tega nam ni uspelo. Kot mlad glasbenik, ki sploh ne razmišlja o svojih prihodnosti, me je tako nek dan zatekel telefonski klic in na drugi strani se je oglasil Janez Hvale, bobnar, ki sem ga poznal iz iste kleti, v kateri smo predihali prenekatero vlažno in smrdečo uro na vajah. Dejal je, da ima kitarista Petra Grudna in da sta razmišljala o ustanovitvi nove skupine ter če bi se jima morda pridružil tudi jaz. Ni pozabil vprašati, če imam še kaj stikov z basistom Gabrijelom Lahom, s katerim sem dotlej igral. Predlog je padel na plodna tla in kajkmalu smo se našli  ter skupaj ter začeli ustvarjati novo glasbo ne vedoč, kam nas bodo prve ideje pripeljale. Sprva smo se dobivali po sobah, kasneje pa se preselili v neko klet neke hiše (današnja Kolodvorska ulica, zgradba je stala nasproti Kino Dvora), ki je danes ni več. Tam so nastale prve note, prvi takti in kasneje prve skladbe skupine Predmestje.

Slovensko ime skupine

Pri izbiri imena skupine smo si predvsem želeli biti drugačni in slovenski. Bil je to čas prevlade jugoslovanskih bendov znotraj katerih smo Slovenci težje našli svoj prostor, verjetno bolj zaradi jezika, ki je deloval manjšinsko in ga v ostalih predelih skupne države niso razumeli kot zaradi česa drugega. Naše prve skladbe so bile vokalne in nepozabni so trenutki, ko smo s tresočo roko nesli demo posnetke na Radio Slovenija in še bolj negotovi čakali na odziv odgovornih z Mojmirjem Sepetom na čelu. Slednji je potem prižgal zeleno luč in dobili smo štiriurni termin v Studiu 14 znotraj katerega smo lahko posneli in zmiksali štiri  skladbe. Če me spomin ne vara so to bile: Ritem življenja, Balada, Ona in Nihče ne ve. Producent je bil že nekaj časa preminuli odlični saksofonist Andrej Arnol (ki je nekaj let kasneje posnel s Predmestjem tudi ne odličen solo vložek). Pesem Ritem življenja  je kmalu postala prvi Predmestni hit in odtlej se naša pot obrnila samo še navzgor. V obdobju do naše prve LP plošče smo posneli še nekaj skladb, od katerih sta se na lestvice najviše povzpeli Divja reka in  Čarovnik.

Jazz-rock

Naše ustvarjanje se je vse bolj usmerjalo v instrumentalno glasbo, saj se je takrat tudi prebujala glasbena smer, ki je potem do pojava ska glasbe in panka poleg rocka bila med najpomembnejšimi. To je bil takrat eden od mainstreamov – jazz rock. Zaradi naraščajoče popularnosti so nas povabili tudi na Televizijo Slovenija in posneli smo oddajo, ki nas je katapultirala v orbito jugoslovanske glasbe. V tej oddaji je bil glavni tonski mojster pokojni Miro Bevc, sicer takrat lastnik znamenitega studia Akademik. Od navdušenja nad našim muziciranjem in skladbami, nas je povabil, da pri njem posnamemo material za LP ploščo z obljubo, da bo material plasiral pri eni od obstoječih založb. Vsi smo imeli v mislih slovensko Založbo kaset in plošč, kar pa se ni zgodilo. Naša založba je postala RTB, beograjska založba, ki sta jo je v Ljubljani vodila Boris in Stanka Kovačič.

Prvi LP “Brez besed”

Kot že omenjeno, smo naš prvi LP posneli v Akademiku, naš prvi producent je bil Dečo Žgur. Material je bil posnet, nasnet in zmiksan v pičlih 22 urah, kar pomeni, da smo bili na snemanje pripravljeni do zadnje note natančno.  Na snemanju se nam je pridružil tudi saksofonist Aleksander Malahovski, ki je zvenu Predmestja dodal piko na i. Tu so nastale znamenite skladbe kot so Oaza, Dež, Sled sonca, Brez besed … LP je dobil naslov Brez naslova, ovitek sta ilustrirala A. Volčanšek in C. Maršič. Slednja sta se nek dan pojavila pri nas in nam pokazala risbo, s katero sta želela, da smo ovekovečeni na naslovni strani LPja. Bilo nam je všeč in tako je nastal tudi prvi ovitek.

Naš vzpon

Odtlej smo koncertirali vsepovsod, bili tudi izven slovenskih meja. Tu nam je najbolj ostal v spominu koncert na Omladinskem festivalu Subotica, kjer smo se prvi pojavili na jugoslovanskih deskah in to istočasno z nam sorodno skupino Leb i sol. Posneli smo tudi našo drugo televizijsko oddajo in zmagali na rock večeru slovenske popevke 1977. To leto smo bili proglašeni tudi za naj slovensko skupino leta. Iz poti v Subotico je ostala v spominu anekdota povezana z nesrečo, ki se nam je pripetila. Vozili smo se med Slavonskimi vasmi, cesta je bila ozka in je na obeh straneh mejila na globoke jarke, v katerih se je v zelo deževnih dneh zbirala odvečna voda. Ta dan je bilo suho in vode ni bilo v njih. Pred nami se je pojavil traktor. Vozil je leno in kazal sliko popolne mirnosti. Voznik je sedel nepremično in se zibal v ritmu velikih koles. Nobenih znakov povečane aktivnosti nismo zaznali. Tako smo ga začeli prehitevati, ko je ta nenadoma in sunkovito zavil v levo, mi pa v jarek. Pristali smo na boku, mehko a globoko in se nagrmadili drug na drugega. V najslabšem položaju je bil Jele (Gabrijel Lah), ki je bil čisto spodaj. Nikomur ni bilo nič, avto je utrpel nekaj drobnih odrgnin in kmalu nas je nek drug traktor izvlekel. Tisti, ki je bil kriv za nesrečo, je meni nič, tebi nič, odpeljal naprej kot da se ni nič pripetilo. Srečno izvlečeni smo zatem odpotovali naprej. Kar pa je ob vsem tem bilo res  strašljivo so bile izjave tistih, ki so se ob naši nesreči ustavljali in postavljali neumna vprašanja. Eno je bilo tudi: »Ali je kaj mrtvih?« Ko smo dogovorili, da je vse v redu je bil odgovor: »Oh, kakšna škoda!«.

Novi LP “Danes, včeraj in …” in nova zasedba

Naša aktivnost je bila v tistem letu na višku, skladba Oaza je postala veliki hit. Igrali smo vsak vikend in kar je bilo za tiste čase zanimivo je bilo dejstvo, da se je na vsakem nastopu vedno pojavljala še neka predskupina, ki pa je igrala izključno komercialno glasbo (danes bi rekli, da je igrala coverje). Mi smo vedno bili glavna zvezda večera in naš nastop je bil v najboljših urah. Lep spomin imamo tudi na turnejo po Sloveniji, kjer smo nastopali skupaj s takrat izjemno močno skupino YU grupa in vzhajajočim Parnim Valjkom. To leto smo poleg vsega vneto pripravljali tudi drugi album. V evforiji vseh uspehov smo si zaželeli preizkusiti tudi nek drug studio. Izbrali smo Novi Sad in producenta Jovana Adamova. Takrat smo bili prepričani, da sta bila ta studio ter omenjeni producent dobra izbira, no, danes v to nisem več prepričan. Ne glede na to, v prvih dveh tednih leta 1978 smo posneli naš drugi album Včeraj, danes, jutri. Glasba je postala še bolj rock jazzovska in v zasedbi je prišlo do sprememb. Na bobnih je Janeza Hvaleta zamenjal Tone Dimnik – Čoč in na saksofonu se nam je za ta album namesto Aleksandra Malahovskega pridružil Lado Jakša ter kot gost še Uroš Šečerov, tolkalist. Ovitek je dizajniral Sergio Gobbo, fotografijo pa je prispeval Jaka Jeraša.

Služenje vojaškega roka je prekinilo del

Potem pa se je zgodilo tisto, zaradi česar je v nekdanjem socialističnem režimu prišlo do razpadov marsikaterih glasbenih skupin. Že koncem leta 1977 sem dobil poziv za služenje vojaškega roka in v kasarni v Ajdovščini naj bi se javil s 1.1.1978. Ker smo imeli snemanje v Novem Sadu, sem zamudil kar 14 dni in bile so posledice, ki pa so hitro utonile kot vse vojaške nevšečnosti, v pozabo. Po izgubljenem letu 1978, ko sem v vojaškem bendu moral igrati glasbo, ki mi sploh ni blizu, sem se končno spet dokopal civilnega življenja. Tako nisem pozabil na vse kar smo bili ustvarili v preteklih letih in želja po nadaljevanju zgodbe je bila premočna.

Nova zasedba, smooth jazz, tretji LP “Hazard” in Neca Falk

Nastala je nova zasedba, ki smo jo sestavili z večino članov nekdanje zasedbe Izvir. Tako se je poleg mene v »tretjem« Predmestju pojavil Slavko Lebar na kitari, Marjan Lebar na basu, Andrej Petković na bobnih ter Marko Bitenc na vokalu in tolkalih. Gojili smo instrumentalni smooth jazz, kot bi temu rekli danes, in nadaljevali z ustvarjanjem. Drugačna zasedba je prinesla drugačne poglede na skladbe in vloge instrumentov, misel pa je ostala zvesta originalnem muziciranju.

Tretji album “Hazard”

Tako smo pričeli s pripravo tretjega albuma ob tem še sodelovali s takratno rock pevko številka ena, Neco Falk. Skupaj smo odigrali celo vrsto koncertov, celo zmagali na eni od zadnjih pravih Slovenskih popevk z udarno skladbo »Storila bom to« in polni entuziazma spet vkorakali v znameniti studio Akademik k Miru Bevcu. Naš producent je tokrat bil Braco Doblekar, sicer znana jugoslovanska glasbena ikona na tolkalih in član zasedb takrat znanih in odličnih zasedb Srce, September in Time (ter kasneje kot saksofonist pri skupini Hazard). Tako je nastala in leta 1980 izšla plošča Hazard (Braco je kmalu za tem ustanovil svojo skupino z imenom … Hazard, hm), polna instrumentalistike, improvizacij in melodičnih tem dopolnjene z subtilnimi vokali. Nastopali smo vsepovsod, tudi v Sarajevski Skenderiji, pa zagrebškem Studentskom centru in Lapidariju, recimo ali pa v popularnem Jazz klubu Lev v Ljubljani. Na plošči sem uporabil takrat povsem nov instrument imenovan Arp Oddissey, fantastičen syntetizator, ki je bil tiste čase najpopularnejši poleg znamenitega Mini Mooga. V Predmestju sem tako zapolnil prostor, ki ga je v prejšnjih zasedbah zapolnjeval saksofon. V slovensko glasbo sem tako vnesel nov način igranja, ki je v marsičem spominjal na igranje kitare (zategnjeni toni, distorzije). Iz te plošče bi težko izpostavil neko skladbo, ki je postala hit – saj veste, kdaj je pa že nekaj postalo hit, če ni bilo vokala in besedila. Po moji oceni so gotovo najboljše Karikatura, V.P ter Hazard, kjer se je pojavil tudi saksofonist Jernej Podboj na sopran saksofonu (v šestdesetih letih je igral pri skupini Mladi levi). Originalen ovitek plošče je oblikoval Kostja Gatnik, znameniti slovenski risar, ilustrator in avtor popularnega stripa Magna Purga.

Četrti album “Kamasutra”

Leta 1982 smo posneli (spet v Studiu Akademik, spet s producentom Bracom Doblekarjem) in izdali našo četrto in s tem tudi zadnjo ploščo. Tiste čase sta po svetu že razsajala punk ter ska in slednji nam je bil precej blizu. Za razliko od mainstream skupin, smo ga uporabili precej bolj jazzistično in manj popovsko. Značilno za to četrto ploščo je tudi več vokalov in besedil ter dejstvo, da so besedila v srbohrvaščini. Plošča je doživela tudi svojo televizijsko uprizoritev, ki jo je pripravil takrat vzpenjajoči se režiser Njegoš Maravić. Mnogo let kasneje je o njej režiser Vinci Vogue Anžlovar izjavil, da je prav ta uprizoritev bila nekakšna avantgarda glasbenih spotov. Iz nabora instrumentalnih skladb izstopa Kamasutra, ki nekako predstavlja vrh rock-jazzovske ustvarjalnosti Predmestja tistega časa. Med vokalnimi skladbami pa moram omeniti pesem U Parizu in Njen prozor, kjer je Andrej Petković, sicer bobnar, oplemenitil vzdušje s svojim globokim žametnim glasom. Na plošči je sodelovala tudi brass sekcija sestavljena iz samih eminentnih glasbenikov, Boris Šinigoj – pozavna, Jernej Podboj – tenor saksofon … , Fotografije na ovitku je prispeval Dušan Arzenšek, ovitek pa je oblikoval Stefan Borota. Zaradi določenih spornih prizorov se je ovitek nekajkrat menjal in je plošča izšla z nekajmesečno zamudo, tako, da je vmes odšel na služenje vojaškega roka Andrej Petković. Za preostalo obdobje obstoja skupine ga je zamenjal Jani Tutta. Vinilka Kamasutra konceptualno izstopa od ostalih predvsem zato, ker so dobile vokalne melodije v Predmestju močnejšo vlogo in ker je to že bil čas, ko je glasba doživljala novo pop renesanso. Nastopali smo na raznih festivalih, tudi na takrat še zelo odmevnem Opatijskem festivalu, kjer se je zbrala vsa jugoslovanska smetana zabavne glasbe (tako se je takrat formulirala glasba, ki ni bila bodisi narodna bodisi klasična).

Konec delovanja in nastop po dolgih desetletjih

V letu 1984 skupina uradno prenehala delovati, ponovno pa se je prva zasedba zbrala v letu 2010 za prireditev Še pomnite prijatelji in nastopila (ob okrepitvi dveh članov skupine Panda – Samom in Vladom Pircem) in zaigrala svoji prvi uspešnici Ritem življenja in Oaza.