Ko slikar vzame v eno roko čopič in v drugo paleto, takrat že stoji pred nemirnim platnom, ki hrepeni po podobi, ki jo slikar opazuje. In slikar ne bi imel vsega tega v rokah, če ga ne bi bil navdihnil človek, ki sedi lučaj od njega. Morda je ta tog in seriozen pomembnež, morda lepotica, ki ji prameni las zakrivajo gola ramena. Umetnik v trenutku, ko ustvarja, doživlja posebne vrste vzburjenje, spreletavajo ga neopisljivi cepetci, pogrezne se globoko v svoj čutni svet. Portretiranje je umetnikovo podoživljanje in pogled na osebek, ki okupira njegovo zaznavanje.

Ali je mogoče portretirati človeka s pomočjo glasbe? Seveda in to še lepše, bolj abstraktno in bolj čutno. In brez besed. Besede zavajajo, glasba pa osvobaja in človeka razreši okov in okvirov. Glasbeni portret je orkester glasbenih barv. Skladba Portret portretira nekoga in če bi glasba bila nekaj povsem določljivega, potem bi vsi vedeli, koga sem portretiral, tako pa ta privilegij ostane samo meni. Dopušča pa skladba vsakomur, da si prikliče svojo predstavo o nekom, ki je bil z njo portretiran.

07 Predmestje – Portret

pompe

foto: anže pompe