Tramvaj, najbolj omejeno, a hkrati tako simpatično javno prevozno sredstvo. Spomini nanj so medli, spomnim se le delčka iz zelo zgodnjega otroštva. Moral se stopiti na visoko stopnico, bilo me je strah te velike železne “škatle”, ki me bo popeljala do konca Zaloške ceste. Sprevodnik se mi je le nasmehnil, ni mi bilo treba kupti karte. Med lesenimi klopmi in stebrički, posejanimi levo in desno ter na vsake toliko, sem se prebil do ospredja, do tam, od koder sem lahko opazoval voznika. Sedel je čvrsto na svojem stolu in pred njim začuda ni bilo volana. Vse kar je imel, je bila ukrivljena ročka v bližini desnice. In ko je naredil vajeni gib ter ročko premaknil v želeno pozicijo, je nad menoj zažvonkljalo. Bil je to znak, da bomo speljali. In potem je ropotalo in se treslo. Držal sem se pokončnega droga in užival.

V spomin na to neponovljivo otroško izkušnjo sem napisal skladbo Tramvaj.

09 Predmestje – Tramvaj

a. pompe / a. pompe

foto: anže pompe