Prvo kar sem zaslišal, je bilo ropotanje smetarjev, ki so neusmiljeno vlekli potolčene smetnjake po razbrzdanem asfaltu. Kako ne morejo tega početi bolj z občutkom. Kako ne prizanašajo tem pločevinastim zabojnikom, ki že tako ali tako morajo trpeti smrad in nesnago vse svoje življenje. Jutranja ura na ta način je boleča. Pod odejo si, a se zaveš, da je zunaj resničnost in da boš čez nekaj trenutkov tudi ti del te vsakdanjosti. Kako bi še ležal, kako bi še ostajal v svojem svetu, a preživetje, dolžnosti in druge obveze mi tega ne dajo. Vstanem težko, omotično, blodim do kopalnice in lepoto noči odplakne prvi pljusk vode v obraz.

A mesto je lahko tudi lepo, ko se prebuja. To je takrat, ko se ti odpravljaš spat in se na obronkih hribov že plazi zora. Takrat vem, da bom ubežal vsakdanu, da bo dan pripadal drugim, jaz pa se bom s svojo podzavestjo zazibal v spanje in upal, na lepe zgodbe, ki jih včasih prineso sanje. Takšno mesto je lepo, takšen prizor človeka opogumlja in daje vedet, da je mesto pripravljeno, ti pa boš vsemu vsakdanjemu ubežal za nekaj prelepih ur.

05 Predmestje – Ko se mesto prebudi

a.pompe

foto: anže pompe