Slepa ulica
Slepa ulica me spominja na brezizhodnost, na pot, kjer se ujameš v lastno past in od koder ni izhoda razen po vzvratni poti. Po drugi strani pa me slepa ulica spomni na varno zavetje pred vplivi od strani in od spredaj. To je bilo tudi tisto, kar me je navedlo na misel, da bi pričujočo skladbo poimenov v Slepo ulico. V času, ko je nastajala, so nas glasbenike prevzemale virtuoznosti nekaterih jazz glasbenikov, mene še posebej Iana Hammerja, ki me je navduševal s svojim igranjem na Mini moog. No, to so bile samo sanje, jaz nisem imel Mini mooga. Skladba Slepa ulica je refleksija dobrega občutka, da smo se v Predmestju ujeli v svoj izrazni svet, da smo našli samega sebe in nakazuje mojo trdno odločenost, da je to moja muzika. Ko je bila napisana, še nisem vedel, da nas bo vpoklic v JNA razdvojil in poskrbel, da prvotno Predmestje nikoli več ne bo ustvarjalo naprej. Še sreča, da je Predmdstje le delovalo naprej in to v duhu, ki me je v letu 1977 iz meseca v mesec bolj prežemal.
a.pompe
foto: anže pompe